Turistično Društvo Šmarje, 6274 Šmarje Pri Kopru
info@tdsmarje.si

Pokrajina in arhitektura

"MOJA DEŠTRA ISTRA"

Prepoznavna značilnost istrske pokrajine je njena reliefna razgibanost, s številnimi dolinami, griči, razbrazdana s hudourniškimi grapami ter vodotoki. Dolino ločijo podolgovati griči, po katerih kraljujejo vasi. To povečini gričevnato območje med Bržanijo in Dragonijo imenujemo tudi Šavrinsko gričevje ali Šavrinija, ki se proti zahodu spušča do morja.

Mala Toscana 

ARHITEKTURA

”Vsaka vas ima svoj glas, vsaka hiša jima svojega miša.”

Za Šavrinsko gričevje ali tako imenovano slovensko Istro je značilna blaga poseljenost po gričih, terasastih pobočjih in po dolinah, kjer prevladujejo pretežno manjše gručaste vasi. Šmarje so ena izmed redkih razpotegnjenih naselij na hribu.

Šmarje pri Kopru
motiv šavrinija

Arhitektura je tipična istrska, kar pomeni, da so hiše strnjeno pozidane, neometane, zidane iz istrskega kamna (laporju podoben kamen fliš), razvrščene brez reda in z ozkimi ulicami. Grajene so v nadstropje, ker je bilo vsako zemljišče zelo dragoceno.

Hiše so običajno bile podolgovate in so imele prizidek s kuhinjo, nad katerim se je dvigal dimnik. Prav dimniki so bili prava arhitekturna mojstrovina in zanimivost, izražali so premožnost družine. Lep velik dimnik je pomenil bogato oziroma premožnejšo družino, manjši in preprost pa revno družino. Strehe so bile krite s korci, zaradi močne burje so jih obtežili s kamni.

Osrednji prostor vsake istrske hiše je bila velika kuhinja, njen osrednji del pa je bilo ognjišče z napo. Starih ognjišč, ki bi služila svojemu prvotnemu namenu (peki kruha), ni več. Hiše so bile zidane v nadstropjih, imele so značilne zunanje stopnice, ki so se zaključile z baladurjem, to je z nadstreškom s teraso. Okna so bila majhna. Lesene škure (naoknice) so pozimi varovale pred burjo. Klet je bila običajno vzidana nekoliko nižje ali pa na severni strani.

stara kuhinja
Prenovljena stara Istrska hiša

Tipično istrsko arhitekturo si lahko ogledate v Šmarjah v centru vasi v okolici trga ter v sosednjih vaseh, kot je Pomjan, Koštabona, Krkavče in Puče. Posebej zanimiva je dobro ohranjena istrska hiša Vrešje v Krkavčah, ki je na voljo za ogled. 

Poleg stanovanjske hiše je v spodnjem delu stalo kmečko poslopje za shranjevanje orodja, pridelkov in vozov ter hlev za živino (voli, osli) in senikom v zgornjem delu. Nekoliko stran od hiše je bilo stranišče. Skoraj vsaka hiša je imela svojo šterno z zajeto vodo kapnico.

Nekoč ni bilo pralnih strojev, žene so hodile daleč od doma do perišča, kjer so prale oblačila, ”cunje”. V Šmarjah in okolici je kar nekaj vaških perišč, ki so bila v uporabi do uvedbe pralnih strojev. Običajno so bila v bližini mlinov oziroma večjih spustov potokov. Zgrajena so bila iz dveh ali treh stopnic in večjih kamnitih ali betonskih bazenov. Na eni stopnici so stale perice in prale v vodi, kjer so si postavile perilnik. Enega lahko vidimo pod Šmarjami in enega na Grintovcu. Urejeno perišče je tudi na Pučah in v Krkavčah.

Če si želite ogledati perišča, najdete več informacij v rubriki Pohodniška doživetja (poti do Slapa Suje in pohod Žveltin II.)
18 Na vaši levi perišče
FB_IMG_1589746428654 - uporabljeno

VEGETACIJA

“Fige so dobre kadar imejo kapec.”

(Fige so dobre, ko iz njih kaplja in so medene.)

“Ulka je kraljica naša, ulje pa nrslajša paša.”

(Oljka je naša kraljica, oljčno olje pa najslajša jed.)

REGRAT IN OLJKE

Zaradi sredozemskega podnebja imajo naša območja mile zime in topla poletja. Največ padavin je spomladi in jeseni, poleti pa se večkrat pojavi suša.

Nekoč so se na tem območju košatili bukovi gozdovi, ki so jih naši predniki skozi leta zaradi poljedelstva, paše živine in potreb po ladijskem lesu ponekod izkrčili in spremenili vegetacijo. Danes v Šavriniji prevladujejo hrastovi gozdovi, prepleteni z nasadi črnega in alpskega bora, oljk in z vinogradi.

Travnate površine so pokrite z jesensko vilovino, na opuščenih vlažnih njivah pa lahko v začetku maja opazimo bele močno dišeče cvetove robinje. Njeni ocvrti cvetovi so zelo okusni.

Kostanj in šparglji

Junija začnejo cveteti kostanji, ki jih v jeseni vsi radi oblegamo zaradi okusnih kostanjev. Na manj strmih pobočjih Dragonje se širijo svetli, s podrastjo bogati gozdovi hrasta puhovca in trave jesenske vilovine. V podrasti je obilo špargljev, ki so zelo cenjeni v istrski kulinariki.

Od grmovnic tu vidimo južno šmarno deteljo, mehurko, brnistro z živo rumenimi metuljastimi cvetovi, rdečeplodni brin in ruj, ki zrastejo celo do 20 m visoko. Februarja nas v Dragonji na apnenčasti steni preseneti progasti žafran, malo pozneje pa cvetijo rožnate zvezdaste vetrnice. V aprilu in maju so travniki na vrhuncu cvetenja z obilico škrlatno rdečih in čeladastih kukavic.

Kapelica svetega Antona

Kapelica svetega Antona v Dobravah

Rumena brnistra

Brnistra ali žaneštra

Brnistra - žaneštra
Fige, kakiji, artičoke, žižule

Ko poleti sonce ožge cvetoče travnike, lahko opazimo vedno zelene črne hraste in oljki sorodne rastline. V okolici vasi uspeva še mnogo gojenih in krasnih neavtohtonih vrst. Tako najdemo tudi ciprese, alpski bor, himalajsko cedro, divji kostanj, oljke, murve, žižule, itd.

Pri nas uspeva še vinska trta, razno sadno drevje, zelenjava in žita. Poleg jablan, sliv in hrušk naj omenimo zelo poznano in uporabno figo, kakije, granatno jabolko, nešplje, koromač, artičoke, šparglje itd.

Figovo drevo

Figovo drevo

Kaki

Kaki

Zdravilne rastline in začimbe

Tu rastejo tudi zdravilne rastline, kot so pušpan, pelin, šipek, vinska rutica, bezeg, sivka in začimbe, kot je lovor, kaprovec, majaron, bazilika, origano, šetraj itd.

Trobentice, zvončki in marjetice

Nekoč so ločili rože, ki so za jest in tiste, ki so uporabne za razne priložnosti.

Na trobentice še danes otroci piskajo, nekoč pa so jih tudi jedli. Tu so še zvončki, ki spomladi naznanjajo konec zime. Zaljubljenci pa so tisti, ki po travnikih iščejo vijolice.

Posebno mesto ima marjetica (pokovica), ki ne krasi le travnikov in miz, ampak še vedno služi tudi za vedeževanje. Če želi dekle izvedeti kaj o svojem izvoljencu, utrže cvet in ugiba: ”Me če, me neče, me štema, me tradi, me štema…”; zadnji listič prinese odgovor.

Lavanda, vrtnice in regrat

Lavando ali sivko lahko natlačimo v obleko, da diši in odganja molje. Rožarji (vrtnice) krasijo vhode hiš in dvorišča (portone in korto). Številne travnike in njive krasi regrat (jajčar), ki se ne uporablja samo v solati in za pihanje lučk, ampak tudi kot zdravilo proti gripi.

Lavanda (sivka)

Lavanda (sivka)

Regrat

Regrat

MARJETICA - uporabljeno

 

Bekač in kanele

Ne smemo pozabiti na bekač (vrsta vrbe), ki so zviti in imajo hrapavo skorjo. Vsako leto poženejo novo grivo. Pozimi se beke postrižejo in razvrstijo po velikosti. Z večjimi se obvezujejo trte ob ferkadah, z manjšimi pa se pletejo košare.

Pozabiti pa ne smemo niti na kanele, ki so zelo uporabne. Z njimi si lahko naredimo odličen nadstrešek ali ograjo. S kanelo se priveže fižol in trte. Lahko pa si iz nje naredimo tudi piščalko.

Kanele

Kanele

ŽIVALI

“V Istri dosti štemámo blágo.”

(V Istri imamo zelo radi živali.)

”Napasi se krvca, vuca eno vu, ki bo hmalen vura za gnat domu.”

(Napasi se kravica, ovca in vol, ker bo kmalu ura za oditi domov.)

Metulj
Osel in muša

Osli in muše so živali, ki jih je v Istri nekoč imela skoraj vsaka hiša, a so v pol stoletja, odkar jih več ne uporabljajo za delo na njivah, skoraj izumrli.

Po izgledu so črne oziroma temno rjave barve, imajo bel gobček, bel obris okrog oči in svetel trebuh. Samci dosežejo do 125 centimetrov višine, samice pa 120 centimetrov. Prepoznavni so tudi po velikih ušesih, s katerimi kažejo svoje razpoloženje.

Osel je istrskemu človeku vsak dan pomagal pri delu. Bile so delovne živali, najbolj poznani po svoji trmi, čeprav imajo veliko drugih pozitivnih lastnosti. Osli so bistri, učljivi, nežni, zanesljivi in, ko je to potrebno, tudi hitri. Prav pridejo tudi za čiščenje travnikov, saj pojedo skoraj vse. Morda vsi ne vedo, da se osli, zelo navežejo na človeka.

Osel je bil nekoč najboljši prijatelj Istrana in nepogrešljiv ”sodelavec”.

Nekoč so bili osli delovne živali, danes pa so naši hišni ljubljenčki. Vidite jih lahko na Kmečkem turizmu Tonin v Pučah, na Grintovcu na Izletniški kmetiji Markežič, na Pomjanu pri Hlajićih ter v Krkavčah v Hiši Carcauec. Omenjene ponudnike lahko najdete na naši spletni strani in pridobite več informacij. 

Osel
Boško iz Krkavč
Boškarin

Istrsko govedo ali boškarin je avtohtona pasma goveda, ki naseljuje istrski polotok. Današnje istrsko govedo izvira iz podolske pasme, ki se je iz Podonavja širila v Rimski imperij z rimskimi legijami. Genetske analize kažejo, da je kljub podobnosti z različnimi podolskimi pasmami istrsko govedo samostojna pasma.

Industrializacija kmetijske pridelave, prihod mehanizacije, družbena gibanja na podeželju in gospodarska usmerjenost v turizem sredi 20. stoletja so povzročili opuščanje istrskega goveda.

V slovenski Istri je istrsko govedo povsem izumrlo. Z ukrepi za ohranitev in oživitev obstoječe populacije in ponovno revitalizacijo so v letu 2012 uvozili 10 brejih plemenskih telic, ki predstavljajo matično čredo za ponovno razširitev istrskega goveda v Sloveniji.

Istrsko govedo je pozno zrela pasma, saj odraste pri starosti 6 do 7 let. Ima dolgo življenjsko dobo, saj se za delo in razmnoževanje lahko uporablja do 20 let. Odrasli voli dosežejo težo cca. 1200 kg, višino vihra pa 150 cm. Poseben pečat jim dajejo veliki rogovi v obliki lire, ki so lahko dolgi do 1,50 m.

Istrsko govedo je po naravi umirjeno, prijazno, vztrajno, ubogljivo in skromno, kar je odraz 100-letne reje boškarina kot delovne živali s skromnimi potrebami po krmi in brez večjega zanimanja za proizvodnjo mleka. Uporabljali so ga predvsem za oranje in druga opravila.

Za ogled boškarina pošljite povpraševanje na Turistično kmetijo Robivera v Krkavčah info@robivera.si.

Njihov boškarin z imenom “Šaražin” oziroma ljubkovalno “boško” je vesel vsakega obiskovalca in uživa ob čudovitem razgledu na Sečoveljske soline in Piranski zaliv.

Boškarina danes lahko vidite tudi v Škocjanskem zatoku.